Razvoj stružnice

Starodavne stružnice so upravljali ročno ali nožno, obdelovanec se je vrtel z vrvmi, rezanje pa je potekalo z ročnim orodjem.
Leta 1797 je britanski strojniški izumitelj Maudsley izdelal sodobno stružnico z vijačnim držalom orodja, leta 1800 pa je z menjalnimi zobniki spreminjal podajalno hitrost in korak obdelanega navoja. Leta 1817 je drug Britanec, Roberts, uporabil štiristopenjski mehanizem škripca in zadnjega kolesa za spreminjanje hitrosti vretena.
Da bi izboljšal stopnjo mehanizacije in avtomatizacije, je Fitch iz Združenih držav leta 1845 izumil revolversko stružnico.
Leta 1848 se je v ZDA pojavila stružnica s povratnim kolesom.
Leta 1873 je Spencer iz Združenih držav izdelal enoosno avtomatsko stružnico, kmalu pa je izdelal triosno avtomatsko stružnico.
V začetku 20. stoletja so se pojavile stružnice z zobniškim prenosom na en sam motor.
Po prvi svetovni vojni so se zaradi potreb orožarske, avtomobilske in druge strojne industrije hitro razvijale različne visoko učinkovite avtomatske stružnice in specializirane stružnice. Da bi povečali produktivnost maloserijskih obdelovancev, so v poznih štiridesetih letih 20. stoletja začeli uveljavljati stružnice s hidravličnimi napravami za profiliranje, hkrati pa so se razvijale tudi večorodne stružnice. Sredi-1950 prejšnjega stoletja so bile razvite programsko vodene stružnice z luknjanimi karticami, zaskočnimi ploščami in številčnicami. CNC-tehnologija se je začela uporabljati v stružnicah v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in se hitro razvijala po sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.